Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

18 Božič - Tema in luč

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 32 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Beseda se je učlovečila

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.

In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil. Jn 1,1-18

 


 

Tema in luč

 

Veselemu polnočnemu prepevanju Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem sledi težko razmišljanje evangelista Janeza, ki pravi: Luč je prišla na svet, a tema je ni sprejela. Polnočno veselje, da je Bog med nami, skali temna misel o tem, da veselje ni samoumevno, da mir božične noči ni nujno trajen, da ljubezen hitro ovene, da odnosi in družine tudi propadajo itd. Zakaj ne bi vsaj en cel dan uživali v veselju božične noči?! Evangelij je najbolj resničen tudi zato, ker ničesar ne olepšuje. Daje nam realen pogled na življenje, v njem pa se prepletata luč in tema. A Evangelij ne pravi, da mora biti tako. Vabi nas, da mi nismo tema, ki luč zavrača, ampak smo Božji otroci, ki se luči veselijo. Kako naj to postajamo? Poglejmo v jaslice in v njih odkrivajmo skrivnost spopada med lučjo in temo.

Kje vidimo najbolj izrazito, jasno svetlobo v jaslicah? V bogatinovi hiši. Bogatin živi v luči bogastva. To je zelo mamljiva luč. Prinaša kup trenutnih užitkov. Privoščiš si lahko marsikaj. Če imaš denar, si lahko kupiš, kar si želiš. Vse materialne stvari nam nudijo dober občutek. Bogatin se počuti močnega, ob denarju se čuti tudi zavarovanega, živi v lagodju in brezskrbnosti. No, ugodje mu občasno kvarijo berači na vratih. Ti mu s svojo pojavo prinašajo neprijetne občutke: minljivosti, omejenosti, krhkosti, slabe vesti itd. Bogatin ne mara potepuhov in ljudi, ki pogosto hodijo mimo. Mnogi, ko vidijo bogastvo od njega pričakujejo pomoč, kar ga jezi. Naj si zaslužijo sami, kar potrebujejo. Naj ga pustijo pri miru. A med tistimi, ki so te dni trkali na njegova vrata je bil tudi Jožef s svojo ženo Marijo. Iskal je pomoč. Bogatin se je zbal za svoj mir in ga je odslovil. Kaj ima on z reveži, ki iščejo prenočišče. Če nimajo denarja, naj ostanejo raje doma.

Luč bogastva in ugodja je vsekakor bolj privlačna od luči svobode božjih ubožcev. Luč bogastva in ugodja ponuja hitre rezultate, ne boli, nasprotno zakrije vse globlje rane, da se ni potrebno srečevati z njimi. Luč svobode božjih ubožcev je naporna. Nikoli ne veš, kaj ti prinese. Marija in Jožef ji vseeno sledita. Ob tem se morata srečevati s svojo človeško nemočjo in omejenostjo. Spoznavata, kako malo je v njuni moči, kako odvisna sta od ljudi in od Boga, hkrati pa spoznavata, kako svobodna sta prav zaradi tega. Prostor je za njuno nemoč in v tej se povezujeta, prostor je za njuno omejenost in prav v tem sta si lahko v oporo. Luč božjih ubožcev torej ni privlačna, veliko bolj privlačna je bogatinova luč, a globokega veselja slednja ne prinaša.

Podobno se zdi logično, da se farizej v jaslicah z veseljem prebije prav do v ospredje templja k presvetemu. Tam je največ luči in tam se počuti pomembnega. Ponosen je, da se dobro drži reda, ki mu ga nalaga postava, da moli in daje miloščino, pa tudi posti se. Pravzaprav je lahko ponosen nase. Tako se sonči v luči pomembnosti, ki jo utemeljuje s svojim poštenjem in pravičnostjo. Kdo se ne bi?! Precej v slabšem stanju je cestninar ob vznožju templja. Slabo se počuti, ko razmišlja o božji pravičnosti in svoji grešnosti. Nič ni tako kot bi moralo biti. Ta nemoč ni ravno prijetna, občutek grešnosti je težak, a tolaži ga misel na Božje usmiljenje. In nazadnje prav v tej luči božjega usmiljenja lahko zaživi v miru s seboj, svojo grešnostjo in nepopolnostjo. Mir mu daje Bog, sam si ga ne more prislužiti. A ta mir je čisto drugačen od farizejevega. Farizej je neprestano na preži, da bi izpadel dober, popoln, zvest. To ga duši in oddaljuje od ljudi in od Boga.

Za mestecem je še druga, bolj diskretna luč, luč vsakodnevnega ritma, rutine in navade. Ta sploh ni videti nevarna. A Boga ljudje rutine in navade ne srečajo. Bog preseneča, rojeva se v nenavadni luči zvezde. Le kdor je nanjo pozoren, ga sreča. Tudi tu sta torej v spopadu luč navade in božja luč presenečenja. Navada ubija življenje, pozornost in pripravljenost na presenečenja pa prinašata živost in polno življenje.

Tako bi ob današnjem evangeliju lahko rekli, da so zapeljive luči tega sveta, luč bogastva, pomembnosti in popolnosti, ter luč navade običajno veliko bolj privlačne in svetlejše od prave luči, o kateri govori evangelist Janez. Luč božjih ubožcev, luč božjega usmiljenja in luč presenečenj zahteva vsakodnevni napor, prinašajo pa povezanost, mir in življenje. Te luči so si neprestano nasprotne. Ko se odločamo, kateri bomo sledili, se je dobro spomniti jaslic, ki so pred nami in Božje besede, ki nas vabi k pravi luči, ki daje resnično življenje. Naj bo torej božič praznik luči in veselja, kajti resnično življenje prihaja na svet.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 40 min 20 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela…  Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci…«

Ob evangeliju in pridigi, ki s pomočjo prizorov iz jaslic razločuje med pravo Lučjo, ki prihaja na svet in lažnimi lučmi, ki nas pritegujejo in zaslepljujejo, sem v tej božični osmini bolj pozorna na »luč in temo« in sem prav presenečena, da dnevna božja beseda kar naprej govori o tem. Včeraj in danes smo pri sv. maši v prvem berilu iz Janezovega pisma brali tole:

»…Bog je luč in nikakršne teme ni v njem. Če rečemo, da smo z njim združeni, pa hodimo v temi, se lažemo in ne ravnamo po resnici. Če pa hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj združeni in kri njegovega Sina Jezusa Kristusa nas očiščuje vsakega greha. Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice. Če svoje grehe priznamo, je zvest in pravičen, da nam naše grehe odpusti in nas očisti vse krivičnosti. Če rečemo, da nismo grešili, ga postavljamo na laž in njegove besede ni v nas. Otroci moji, to vam pišem, da bi ne grešili. Če se pa kdo pregreši, imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega. On je sprava za naše grehe; pa ne samo za naše, temveč tudi za ves svet… Tema izginja in resnična luč že sveti. Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. Kdor svojega brata ljubi, ostane v luči in v njem ni spotike. Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema oslepila oči.«

V teh dneh pa prebiram tudi roman »Elija v Jeruzalemu«, ki obravnava isto tematiko: razločevanje resnične Luči od lažnih luči, ki so odsev angela luči (Luciferja), ki spretno zavaja in poskuša vse, da bi zatemnil resnično Luč, ki prihaja na svet. Zelo lep se mi zdi odlomek iz romana, ko je p. Elija v Jeruzalemu ob obisku predsednika, ki se politično strmo vzpenja in mu vsi pripisujejo lastnosti novega mesije, povabljen na večerno zabava za izbrane najimenitnejše goste. Preden je vstopil v palačo, je p. Elija za nekaj časa »zaprl oči in prisluhnil notranjemu občutku: v hiši je bilo zlo. Ne večja prisotnost hudiča…, vendar je čutil hude duhove… Zmolil je, potem pa stopil k vratom… Koliko ljudi tu je bilo hudo prizadetih? Prav gotovo marsikdo, tako kot Karin. Morda celo vsi, glede na sebičnost našega časa. Katere besede bi lahko uporabil, da bi jih lahko dosegel, se je spraševal… Morda bi zadoščalo, da vanje zaseje seme upanja in jih spodbudi, naj pogledajo onkraj svojih zaprtih svetov, tako polnih užitka, moči, ponosa in praznine notranjega sveta, ki si je ne priznajo. Takšni so, kot sem bil nekoč jaz v svojih nevernih letih. Ne morejo si predstavljati ničesar onkraj tistega, kar poznajo, kot si jaz nisem mogel. Ne morejo opustiti iluzij o neodvisnosti. Slepi so, kot sem bil nekoč jaz. Tiho je molil za vse. Ljubim te, moj Gospod, ker si me rešil. Usmili se duš, ki so tukaj zbrane. Usmili se jih in jih pripelji iz teme v svojo čudovito luč. Ne pusti zmaju, da bi jih vse požrl…«

Naj tudi nas Beseda, ki se je učlovečila in nam podarja resnično življenje, vodi iz vseh naših temin v svojo čudovito luč, da se bomo lahko iskreno veselili svojega Božjega otroštva!