Jezusova velikoduhovniška molitev

Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici. (Jn 17,11b-19)

Delovanje Svetega Duha

Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj.

Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« (Jn 15,16-17; 16,12-15)

Opravičujem se za izpad ene pridige. Sem obležal in en teden prespal ;)

Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico

V prvem odlomku me nagovarja Jezusov odnos do Očeta. Pravi:

-          da je dobil ime od Očeta,

-          da je učence varoval v istem imenu,

-          da se vrača k Očetu,

-          da je izročil Očetovo besedo svojim in jih poslal v svet.

Neverjetna je Jezusova popolna podrejenost Očetu. Pravi, da je celo ime dobil od Očeta. Torej brez njega nima niti imena. In kakšno ime mu je Oče dal? Odgovor je preprost. Oče mu je dal 'ime' Božji Sin. On je sin, ker ima očeta. Brez Očeta, ne more biti Sin. Iz te globoke zavesti, da je vse prejel, se popolnoma podreja svojemu izvoru in mu ves čas služi ter vse, kar je prejel, vrača njemu nazaj. Cilj vsega je, da bo posvečen v resnici on in bodo v njej posvečeni tudi njegovi učenci.

Kaj pomeni, da bo posvečen v resnici? Posvetimo cerkve, zvonove, osebe pri mašniškem ali škofovskem posvečenju. Čemu? Pravzaprav le z enim namenom. Da bo vse služilo Bogu. Jezus torej želi izpolniti vso resnico, biti v njej posvečen in v njej posvetiti učence, da bo vse služilo Nebeškemu očetu. Biti posvečen v resnici je cilj Jezusovega delovanja, ki ga izpolni s tem, da učence pripravi na prejem Svetega Duha, Duha resnice.

Sveti Duh bo »iz mojega jemal in vam oznanjal« pravi Jezus, kar pomeni, da bo besedo približeval učencem in jih v njej razsvetljeval. Beseda pa je resnica o življenju in smrti, o ljubezni in grehu. Ključna beseda o Bogu je torej RESNICA. Jezus prihaja, da izpriča vso resnico, učence v njej posvečuje in pošilja Duha, ki jih bo v resnici potrdil.

Življenje kristjana naj bi se torej, če hoče biti zvesto Bogu, neprestano vrtelo okrog resnice. Pa pomislimo, koliko razlogov smo razvili, da resnice ne povemo:

-          glej, da se ne boš komu zameril,

-          pomisli, da ne boš koga prizadel,

-          kaj pa če tega drugi ne bo sprejel,

-          molči, zaradi ljubega miru,

-          potrpi, saj ni vredno,

-          molči, ne izpostavljaj se, itd.

Pomislimo, koliko razlogov pa smo razvili, da resnico povemo! Pomislim le na tele:

-          bo že videl, mu bom že povedal,

-          ko bo čas, bo izvedel (to se npr. čudovito odraža pred volitvami),

-          si bo že zapomnil.

Kaj vodi naše prikrivanje resnice? Preprosto rečeno naša lastna korist. In kaj vodi razkrivanje resnice? Prav ista korist, le da jo vodi še sovražnost ali maščevalnost.

Res mi ne pride na misel, da bi v ljudski govorici našel frazo, ki govori o tem, da je resnici potrebno biti zvest in jo izrekati v vsakdanjem življenju. Mogoče je ena redkih tista o zameri. Bolje prva kot zadnja zamera. Laž smo zavili v: skrb za drugega, delo za ljubi mir, diplomacijo, potrpežljivost in celo pobožnost. Če pa se vrnemo k evangeliju in Svetemu Duhu, bomo videli, da je bistvo našega življenja biti scela prepojeni – posvečeni v resnici, da bi lahko bili odprti za Božje delovanje v nas.

Danes smo po cerkvah glasno prepevali, pridi, pridi Sveti Duh in v isti sapi po večini, s fasado na obrazu nosili laž in hinavščino. Le kam naj Sveti Duh sede, če ni v nas ne želje, ne poguma, da bi vedno in povsod govorili resnico? Pri tem tako radi pozabljamo, da je Sveti Duh, Duh resnice, Oče laži pa je hudi duh. Naj bo današnji praznik pogumna odločitev za resnico. Ne znamo je živeti in izražati, a če bo odločitev trdna in prizadevanje vztrajno, nam bo Duh sam pomagal, da v nas zaživi in nas posveti v resnici.