Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

17 Veliki šmarn - Polna milosti, izpraznejna sebe

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 hours 30 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Marija obišče Elizabeto

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

 

Marijina hvalnica

In Marija je rekla:

»Moja duša poveličuje Gospoda

in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,

kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

kajti velike reči mi je storil Mogočni

in njegovo ime je sveto.

Njegovo usmiljenje je iz roda v rod

nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,

razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.

Mogočne je vrgel s prestolov

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami

in bogate je odpustil prazne.

Zavzel se je za svojega služabnika Izraela

in se spomnil usmiljenja,

kakor je govoril našim očetom:

Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom. Lk 1,39-56

 

 


Polna milosti, izpraznjena sebe!

 

Vedno bolj odkrivam, kako smo našo vero naredili kot zbirko moralnih načel in dobrih del. Tako si tudi Marijo predstavljamo v nebesa vzeto zaradi dobrih del in vestnega izpolnjevanja moralnih norm. A Marija ni zgled izpolnjevanja moralnih norm, niti dobrih del. O njej ne vemo veliko, kar pa vemo, nam govori o nečem drugem.

Izpolnjevanje norm si predstavljamo kot jasno spoznanje tega, kar je prav in izpolnitev moralnega načela. Torej, je temelj izpolnjevanja: moje spoznanje in moje delovanje. Kako pa se Marija obnaša? Poglejmo oznanjenje: Marija ne vpraša, kaj naj naredim, ampak: Kako se bo to zgodilo? Marija ne reče: Prav naredila bom, ampak: Naj se zgodi po tvoji besedi!

Moralne norme, spoznanje in izpolnjevanje je zanje vse prej kot njena ugotovitev, njeno spoznanje in njeno delovanje. Gre za popolno podrejanje božji volji! Njena dobra dela niso njena, ampak ona le omogoča, da se božja beseda po njej udejanja. Ona je zvesta Njemu, On deluje. Polna milosti je lahko, ker je prazna sebe!

Ob tem mi prihaja misel na potovanje z balonom. Marija se je dvignila visoko, visoko, ker je odvrgla vsak nepotreben tovor. Mi pa za potovanje v najboljšem primeru zbiramo spoznanja, dobra dela itd., a se nikakor ne uspemo dvigniti od tal in pogledati kvišku.

 

Kako si Marija predstavlja potovanje, pove teti Elizabeti. Slišali smo njen magnifikat, poglejmo le nekaj njenih misli:

  • ·         Ozrl se je na nizkost svoje služabnice,
  • ·         Velike reči mi je storil,
  • ·         Njegovo usmiljenje je nad njimi, ki se ga bojijo,
  • ·         Povišal je nizke,
  • ·         Lačne je napolnil z dobrotami,
  • ·         Zavzel se je za svojega služabnika.

Kot vidimo, se Bog ozira nanjo, On dela, se usmili nje, ki je prestrašena, jo dviga, napolnjuje z dobrotami in se zanjo zavzema. Če poenostavimo, lahko rečemo: Bog dela, ona mu sledi oz. se mu daje na razpolago, mu zaupa in se ob njem uči.

 

Kaj je torej njeno vodilo, vidimo tudi v naslednjih treh dogodkih, ki jih najdemo v evangelijih. Prvi govori o dogodku v templju, kjer ju deček Jezus preseneti, ko jima ne sledi na poti domov. Marijo prepriča odgovor njenega dvanajst letnega sina: Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega očeta. Marija je besede ohranila v svojem srcu in jih premišljevala. Biti v tem, kar je njenega Očeta je tudi njej bistveno. Moralna norma, kar je videti lepo in prav – tj. da je sin uboga in se lepo obnaša, – ni najvišje načelo. Tudi zanjo je torej najpomembnejše, da je v tem, kar je njenega očeta.

 

Nič kaj drugačnega odgovora ni deležna v Kani galilejski. Ko ga prosi za pomoč na svatbi, ji odgovori: Kaj imam s teboj žena? Moja ura še ni prišla. Marija spoznava, da tudi dobro delo ni dobro, če ne sledi 'uri nebeškega očeta'. Mi pa bi včasih vse polomili, samo da naredimo dobro delo.

 

In še tretje soočenje z božjo logiko, ki nji njena, a jo popolnoma sprejme je dogodek, kjer skupaj s sorodniki išče Jezusa. Ta pa pravi: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In pokazal je na svoje učence ter rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.« Marija spet sprejme, da ona ni nič, da je Bogu vse tisti, ki izpolnjuje njegovo voljo.

 

Izziv današnjega praznika razumem kot neprestano prizadevanje, da po Marijinem zgledu izpraznimo sebe. V nebesa se lahko dvigne le tisti, ki je vse nepotrebno pustil na zemlji!

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 1 hour od tega
Pridružen: 10.01.2012

 Vedno bolj odkrivam, kako smo našo vero naredili kot zbirko moralnih načel in dobrih del. Tako si tudi Marijo predstavljamo v nebesa vzeto zaradi dobrih del in vestnega izpolnjevanja moralnih norm. A Marija ni zgled izpolnjevanja moralnih norm, niti dobrih del.

Ob branju zgornjega odstavka, sem se vprašala, kaj pa ostane od moje vere, če ji odvzamem moralna načela in zbiranje dobrih del?! Mi je bilo kar težko spoznati, kakšna zmeda nastane, če moram razmišljati o svoji veri preko teh dveh postavk: moralna načela in dobra dela. Če še lahko razumem, da splošno veljavna moralna načela niso tisto, kar aboslutno Bog od nas želi, sploh, ko se začnemo skrivati za lepim videzom namesto da bi iskali resnico, se mi zatakne pri dobrih delih. Spraševala sem se, česa nas Jezusov zgled uči, kako je on deloval? Najbrž je bilo zanj najpomembnejše vodilo ljubezen do bližnjega. Pa je ljubezen do bližnjega res vedno v zbiranju dobrih del, kot jih vidim in razumem sama? Največkrat je res tako, da imam bolj sama v glavi, kaj naj bi bila ljubezen do bližnjega in bi to udejanjila, ne da bi preverila, kje bližnji sploh je in kaj dejansko potrebuje. 

Odgovor se najbrž res skriva v Marijini drži; ko se je vedno znova uspela izprazniti sama sebe in naravnati svoje misli in dejanja na Boga in bližnjega.

Ko začnem razmišljati, kaj je Božja volja, bi si seveda želela jasnih namigov z nebes;)Učiti se moram, da sledenje božji volji ne pomeni usesti se in čakati, da mi bo vse jasno, ampak hoditi, razmišljati in se spraševati ter sproti popravljati svoje načrte, če se izkaže, da si je Bog stvari zamislil drugače. Verjetno mi je težje tvegati iskati pot in se sproti odpovedovati svojim zgrešenim predstavam, kot imeti vnaprej v rokah načrt svojega življenja, kot si ga je zamislil Bog in temu slepo slediti ter brez zablod speljati stvari do konca;). Izprazniti sebe pomeni predvsem sprejti svojo majhnost in grešnost v odnosu do Boga.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 hours 59 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Marija ne vpraša, kaj naj naredim, ampak: Kako se bo to zgodilo? Marija ne reče: Prav naredila bom, ampak: Naj se zgodi po tvoji besedi!...

Gre za popolno podrejanje božji volji! Njena dobra dela niso njena, ampak ona le omogoča, da se božja beseda po njej udejanja. Ona je zvesta Njemu, On deluje. Polna milosti je lahko, ker je prazna sebe! Ob tem mi prihaja misel na potovanje z balonom. Marija se je dvignila visoko, visoko, ker je odvrgla vsak nepotreben tovor… Izziv današnjega praznika razumem kot neprestano prizadevanje, da po Marijinem zgledu izpraznimo sebe. V nebesa se lahko dvigne le tisti, ki je vse nepotrebno pustil na zemlji!«

 

 

Zelo me nagovarja ta podoba Marije! Pot popolnega izpraznjenja sebe ni bila lahka za njo in popolna utopija bi bilo misliti, da bo lahka zame. A vedno bolj odkrivam, da pri tem ne gre za nek poseben fizični, miselni ali duhovni napor, ampak bolj za modrost (napor) izpuščanja iz rok, odpovedovanja in sprejemanja. Kot pri Mariji, ko ne vpraša, »kaj naj naredim?« in ne reče, »naredila bom!«, ampak: »Kako se bo to zgodilo?« in »Naj se zgodi po tvoji besedi!« Ničesar ni mogoče sprejeti v prostor, ki je že napolnjen z drugimi stvarmi. Tudi Božje volje ni mogoče sprejeti, dokler sem polna svoje…

 

Izziv praznika Marije Vnebovzete je očitno zelo dobro razumel tudi sv. Vincencij, ko je rekel, da »spolnjevati Božjo voljo, pomeni začeti svoja nebesa že na tem svetu.«