Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

17 Sveti Štefan - Ne/upirati se Besedi

6 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 4 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Štefana kamnajo

Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu. Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal. Apd 7,54-60




Ne/upirati se Besedi?

 

Mučeništvo sv. Štefana v meni vedno znova rodi vprašanje, zakaj morajo trpeti in umirati nedolžni oznanjevalci. Kje se rojeva odpor do dobre Besede? To razmišljanje me je spomnilo na včerajšnji evangelij, ki govori, da je bila v začetku Beseda, po kateri je prišlo življenje, ki je prineslo luč ljudem, a tema je ni sprejela. Če ostanem pri primeri o Besedi, ki je seme, danes lahko v priliki o sejalcu razmišljam, kaj se dogaja s semenom. Jezus učencem priliko pojasni takole:

»Seme je Božja beseda. Ob poti so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi verovali in ne bi bili rešeni. Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar ti nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo. Seme, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, vendar se zaradi skrbi, bogastva in naslad življenja na svoji poti zadušijo, tako da ne obrodijo sadov. Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad.« Mt 8,11-15

V priliki izvemo, da je torej Bog v svet vsejal Besedo, ki je padla ob pot, na kamnita tla, med trnje in v rodovitno zemljo. Najlepša beseda, ki jo je Bog vsejal, je božji Sin sam. Seme je zraslo in dozorelo v oznanjevalca - Jezusa. Jezus je setev nadaljeval in sveti Štefan je Besedo sprejel. Obrodil je sad oznanjevanja in oznanjal naprej. Tako kot je Beseda padla na različna tla po Jezusu, tako tudi po sv. Štefanu. Ponekod je obrodilo sad, drugod pa ne. Kakor pri učitelju, se je tudi pri njem 'zemlja' uprla in zahtevala smrt sejalca.

Ob tem se vračam na začetno vprašanje: Kje se rojeva odpor do dobre Besede? Zdi se, da bi včasih radi izumili kak bolj imeniten odgovor, zakaj ni mogoče sprejeti božje ali človeške besede. Jezusov pogled pa je jasen in ne pušča prav veliko prostora za izmikanje. Če povzamemo, so razlogi za upiranje besedi naslednji:

  • Pri prvih besedo ukrade hudič, in postane neslišana in neuresničena.
  • Drugim zmanjka vztrajnosti in poguma, zato v trenutku preizkušnje odpadejo.
  • V tretjih pa besedo zadušijo skrbi, bogastvo in naslade življenja.


V poročilu o kamnanju Štefana beremo, da se niso mogli ustavljati modrosti in Duhu, v katerem je govoril. Zato so naščuvali može, da so proti njemu lažnivo pričali.Lahko rečemo, da so zločinci tisti, ki so besedo slišali, pa so jo zadušile skrbi, bogastvo in naslade življenja. V luči prilike o sejalcu lahko razumemo, da se celo največji zločini zgodijo iz najbolj banalnih vzrokov: želje po ljubem miru, po bogastvu in užitku. V luči letošnjih jaslic bi to lahko prevedli v problem Babilona ter Sodome in Gomore. Gre za strup osebnih interesov in hlepenja po ugodju in užitku.

Ne vem, če se kristjani zavedamo, kako smo prepojeni s tem strupom. Ta strup ni strankarsko selektiven, se ne prijemlje le ene ali druge stranke, enega ali drugega prepričanja oz. religije. Gre za strup, na katerega ni nihče imun in ki ga neprestano seje hudič. Naj nam bo mučeništvo Štefana v opozorilo in opomin, jaslice pa v spodbudo. Mogoče je živeti drugače:

  • mogoče se je slišati in razumeti,
  • mogoče je vztrajati tudi, ko je težko in ni vidnih sadov,
  • mogoče je premagovati osebne interese in skušnjavo po ugodju in užitku.


Novorojeni prihaja prav zato, da bi Beseda v nas rodila bogate sadove.
Pred nami je vedno nov izziv: da vzamemo drug drugega za res in se slišimo; da vztrajamo v odnosih, tudi ko je težko; ter ne potvarjamo resnice, ki je pogosto težka in nam ne ugaja. Vztrajajmo ob Novorojenem kralju tudi v letu, ki prihaja!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 3 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu.«

»Kje se rojeva odpor do dobre Besede?«

Vedno bolj mi je jasno, da nam ga vsiljuje hudič, ki ne prenese dobre besede, ker ve, da če bo sprejeta, bo rodila tudi dobre sadove.

»Novorojeni prihaja prav zato, da bi Beseda v nas rodila bogate sadove. Pred nami je vedno nov izziv: da vzamemo drug drugega za res in se slišimo; da vztrajamo v odnosih, tudi ko je težko; ter ne potvarjamo resnice, ki je pogosto težka in nam ne ugaja.«

Zelo me boli, kadar odkrijem, da ko nekaj, kar mi je težko in boleče, povem, tudi ko se zdi, da je drugi slišal, dejansko ni razumel. Dokler ne pridemo do resnice, jo nujno potvarjamo, tudi če tega ne želimo in vztrajanje v takih odnosih ostaja težko, je križ, je bolečina, pa vendar brez nje ne bo rasti in ne upanja, da nas samo Resnica lahko osvobodi.

Na praznik Nedolžnih otrok, ki so morali dati življenje zaradi Herodovega sovraštva do učlovečene Besede, prosim Novorojenega, naj nam da pogumno vztrajati v dobri besedi, v odnosih, v pogovorih, v iskanju Resnice!

Tamara Kobal
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 2 days od tega
Pridružen: 10.01.2011

»Ne vem, če se kristjani zavedamo, kako smo prepojeni s tem strupom … Gre za strup, na katerega ni nihče imun in ki ga neprestano seje hudič.«
 
Res je pomembno ohranjati zavest o tem, da je hudič prisoten in mu je cilj uničiti vse, kar dobrega nastaja. Kakor zaspim in se tega ne zavedam, me že nese…
 
Pa tudi verjeti, da »je mogoče živeti drugače:

  • mogoče se je slišati in razumeti,
  • mogoče je vztrajati tudi, ko je težko in ni vidnih sadov,
  • mogoče je premagovati osebne interese in skušnjavo po ugodju in užitku


Bog verjame vame, ve, da to zmorem.
 
Gospod, pomagaj mi krepiti to zavest in vztrajati!

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 hours 36 min od tega
Pridružen: 10.01.2012

"V luči prilike o sejalcu lahko razumemo, da se celo največji zločini zgodijo iz najbolj banalnih vzrokov: želje po ljubem miru, po bogastvu in užitku. V luči letošnjih jaslic bi to lahko prevedli v problem Babilona ter Sodome in Gomore. Gre za strup osebnih interesov in hlepenja po ugodju in užitku."


Premišljujem, kaj je trnje v mojem življenju, ki zaduši vsejano Besedo, da ne obrodi obilnejši sad. In res se zatakne pri Babilonu ter Sodomi in Gomori. Največkrat gre takole: Beseda je vsejana, začne že kaliti  in poganjati bilka. Ko začne bilka rasti, seme Besede ni več samo moja "last"skrito v zemlji, ampak ob kaljenju postaja vidno tudi za drugega. Tukaj se običajno zaplete. Postavlja se vprašanje čigavo bo zrnje v klasu, če do njega pride? Kdo se bo z njim hranil? Je namenjeno samo meni da nasitim lastno lakoto, ali naj bi bilo zrnje namenjeno tudi v mletje za moko iz katere bo kruh tudi za drugega? Bom bližnjemu, ki opazi kako bilka kali povedala, kje se najde dobro seme, ki bo dalo klasje, da bo lahko tudi sam poskrbel za svojo lakoto ali bom skopo odmerjala od svojega klasja, da bo drugi vedno malo lačen ob meni?

Povedano drugače, bom z vsem, kar mi Oče daje delala zase, za svoje interese in lastno promocijo, da bom nekdo, bom Babilonka;) ali bom skušala vse vsejano seme vidti kot dar, se zanj zahvaljevati Očetu in z njim služiti bližnjemu?

Vprašanje trnja, ki zaduši ratočo bilko je vprašanje neprestanga pletja in ruvanja lastnega egoizma iz svojega življenja, da bi zmogla čez vse trnje videti potrebe bližnjega in ga nasitila. Ko mi uspeva odstranjevati trnje sem sicer popraskana, malo krvavim, a lažje vidim bližnjega in če tvegam spoznam, da je lepo  biti in rasti na isti njivi.

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 weeks 5 days od tega
Pridružen: 13.01.2011

Ob skupnem pričakovanju prihajajočega leta 2018 sem doživljala naše prijetno medsebojno sodelovanje, slišali smo drug drugega, se vzeli zares  in tako ustvarili prijetno okolje za vse, nas prostovojce in naše goste, večina so to bili brezdomci.

Kako nam pa to uspeva v običajnih dneh, nam jo hudič  ukrade, nam zmanjkuje poguma in vztrajnosti ali nas morda dušijo skrbi, bogastvo in naslade življenja?

Bog, daj nam moči, da bomo v tem Božičnem času pustili Novorojenemu, da v nas obrodi sad.
Lahko je prav majhna kal, saj je bil tudi Novorojeni majhen. Ta lahko v nas raste in se krepi, kot se je Jezus v sveti družini. Le prečistiti moramo svojo notranjost, prerešetati grehe, da je ti ne zadušijo.





Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 2 days od tega
Pridružen: 31.05.2011

Pri mečencih mi je vedno neverjetno to, kako močno vero in zaupanje so imeli. Kljub hudemu trpljenju niso popustili in se niso obrnili stran od Resnice. Točno so vedeli zakaj vztrajajo pri oznanjevanju Besede in to jim je prinašalo veselje. Ob tem mi na misel prihajajo besede svetega Frančiška Asiškega: "Bog JE in to mi zadostuje." Tudi Mati Terezija je morala v obdobju svoje duhovne suše vztrajati v prepričanju, da Bog je, da je tam, tudi, če ga sploh ne čuti in se ji je celo zdelo, da jo je zapustil. Tu vidim, da mi pogosto zmanjka, ker se preveč opiram samo na to, kar čutim. A enostavno tako ne gre. Zadnje čase mi bolj uspeva, da v trenutkih obupovanja prav z razumskim dopovedovanjem pridem ven. Da težave niso konec sveta in da je nujno se z njimi soočati, če želim biti živa, da so opomini drugih zaradi tega, ker me imajo radi in mi želijo, da rastem, ne pa zato, ker mi želijo slabo. Tu vidim, da je mogoče vztrajati tudi, ko je težko. In da to navsezadnje prinaša veselje.

Janja Z.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 weeks 2 days od tega
Pridružen: 18.03.2014

Velikokrat sem komu pametovala, da se vendar borimo proti slabemu, ne proti dobremu, in zakaj se potem sploh upira, če pa tisto, kar dela, ni dobro... V resnici se pa ravno tako sama vedno znova upiram Besedi in dobremu!

Zadnje čase skušam imeti v mislih in molim za to, kar je zapisano v tej pridigi: da bi drugega slišala in vzela zares, da bi vztrajala, čeprav je težko in da ne bi sprevračala resnice, ki je zame še vedno grda in me plaši.

Gospod, prosim te, pomagaj mi, da bi zaživela drugače.