Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

16. Posoda duhovna

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 19 hours od tega
Pridružen: 17.03.2010

Nenavadna primera: Posoda duhovna. Ustavimo se najprej ob besedi posoda. Ob tem pojmu nam najbrž najprej pride na misel, da vsaka stvar sodi v primerno posodo. Poznamo posodo za kuhanje, za postrežbo, za shranjevanje itd. Vsaka služi svojemu namenu. Vzklik »Posoda duhovna« hoče poudariti duhovno vlogo Marije, ki je sprejela Božjega Sina. Kakšna naj bo torej posoda, ki sprejema Boga samega? Po človeško gledano, bi pričakovali nekaj najimenitnejšega za oči, okrašenega in bogatega. A o sprejemanju in hranjenju Kristusa se Pavel izrazi takole: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas«(2 Kor 4,7). Marija je neverjetno lončena posoda, v kateri je bil zajet ves Kristus telesno in duhovno. Sprejela ga je, zavedajoč se, da je vsa moč Božja in da je ona le krhka posoda, ki prav v svojih krhkosti razodeva izredno moč Njega, ki vanjo vstopa.

 

Človek je toliko bolj Božja podoba, kolikor bolj uspe biti prosojen za Boga. Vzklik »Posoda duhovna« najprej govori o Marijini ponižnosti do Boga. Kako težka je ta krepost, pa vendar nujna za Jezusovo učenko oz. učenca. Če hoče Marija sprejeti Boga v svoje življenje, mu mora priznati svojo majhnost. Bog je Bog, ona je le človek. V tej ponižnosti stopa v korak s svojim sinom Jezusom. Posoda se prilagaja vsebini, bi lahko rekli. Marija pri oznanjenju reče: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Isto ponižnost izrazi Jezus, ko se Janez Krstnik upira, da bi ga krstil. Janezu reče: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost« (Mt 3,15). Marija je lahko posoda duhovna, posoda, ki sprejema Jezusa le tako, da se vsa navzema njegovega duha. Če lahko rečemo, da je prva lastnost te duhovne posode prosojnost za Boga, ki bi jo lahko imenovali tudi preprostost, je druga, ki jo pri tem podpira, ponižnost.

 

Veličina vernika in vernice ni torej v velikih delih, ampak v prosojnosti za Božje delovanje v njem in po njem. To prosojnost omogoča iskrena ponižnost, ki ni v hlapčevanju človeku, marveč v odprtosti za Božjo voljo in v prizadevanju, da jo izpolnimo.

 

Ko smo danes ujeti v predstave o popolnosti, sta prvi ogroženi prav ti dve kreposti: preprostost in ponižnost. V naših glavah se vrtijo predstave, kako imenitni bi morali biti, kako pomembna bi morala biti naša dejanja, v tem pa izgubljamo izpred oči misel: kaj od nas pričakuje Bog? Ne gre nam v glavo, da smo le glina v lončarjevi roki, posoda, ki ima vrednost zaradi namena in lepoto predvsem zaradi vsebine. Marija pa je to pogumno izpovedala že pri oznanjenju. Prevzame vlogo Gospodove služabnice in zaupa, da je to njena izpolnitev. Preprostost in ponižnost ji omogočata, da vestno živi svoj vsakdan v službi Bogu. Trideset let molka od oznanjenja do prvega Jezusovega javnega nastopa je Marija živela v popolnem zaupanju, da je ob oznanjenju slišala prav. Trideset let tihega vsakdana – brez izrednih dejanj – se je kalila v preprostosti in ponižnosti. Iz teh je rasla njena veličina.

 

Bog vedno preseneča. Za najimenitnejšo stvar Bog porabi najpreprostejšo služabnico. Bog in preprosta dekla, kakšna kombinacija. A prav to je Božja logika. Razodeva se preprostim, ponižnim in malim. V njih prebiva in po njih prihaja med nas.

 

Marija, Posoda duhovna, daj nam svoje preprostosti in ponižnosti.

 

Marija, Posoda duhovna, prosi za nas!