Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

16. dan: Oče, ki je usmiljen

Ni odgovorov
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 days 15 hours od tega
Pridružen: 17.03.2010
Slavim te, Oče, ker me ne sprašuješ po mojih grehih.
DOMINIK GUZMAN
16. dan OČE, KI JE USMILJEN

Ob življenju svetega Dominika Guzmana premišljujemo o naslednji lastnosti Boga Očeta, o usmiljenju. Papež Janez Pavel II. je zapisal: »Usmiljenje ni le Božja lastnost, to je Njegovo resnično ime, Njegovo bistvo: s tem Bog pove vse o samem sebi.« Prisluhnimo nadaljevanju zgodbe, da bi bolje razumeli, kaj pomeni biti usmiljen.
Dominikovo poslanstvo je bilo težko. V krajih na jugu Francije se je krivoverstvo že močno ukoreninilo med preprostimi ljudmi, pa tudi med plemstvom. Katari so širili dualistično vero, ki je razlagala obstoj dveh bogov, dobrega in hudobnega. Zaničevali so materialni svet, saj so verjeli, da ga je ustvaril hudobni bog. Uporabljali so krščanske izraze, a zanikali Staro zavezo, zakramente in Cerkev. Ljudje so množično nasedali njihovim besedam in cerkve so bile že skoraj popolnoma prazne. Dominik je z veliko bolečino opazoval to dogajanje. Razmišljal je, kaj je razlog, da ljudje ne najdejo odgovorov v Cerkvi in jih tako hitro odnese drugam. Opazil je duhovno revščino med duhovniki, ki niso živeli zgledno. Namesto za evangelij so živeli za ugodje in materialne dobrine. Njihove besede so bile prazne, ker niso bile podkrepljene z dejanji. Ostajali so za zidovi veličastnih Cerkva, vzvišeni nad preprostim ljudstvom. Med tem pa so katari iskali ljudi na ulicah in njihovih domovih. Nagovarjali so jih v preprostih oblekah in jih prepričali s svojim zgledom askeze. Položaj je postal še težji, ko je proti njim papež Inocenc III. leta 1208 sprožil pravo križarsko vojno. Ljudje, ki so se oddaljili od cerkve, so bili sedaj od nje še tepeni. Med njimi je raslo sovraštvo, prezir in odpor do vsega, kar so povezovali s katoliško vero.
V tak prostor je prihajal Dominik. Ni imel drugega orožja, razen Božje besede. Sezul je čevlje in si oblekel oblačila revežev. Šel je med ljudi, da bi govoril z njimi. Ni jim očital, da so zapustili pravo vero. Skušal jih je razumeti v njihovem razočaranju in jim ostati blizu v iskanju. Jasno jim je spregovoril o laži, ki se skriva za prijazno besedo katarov in jim začel pridigati o edini resnici – evangeliju. Zaradi tega je bil kmalu v veliki nevarnosti. Katari so ga večkrat poskušali ubiti, a Bog ga je ohranjal pri življenju. Nekoč je padel v zasedo oboroženih sovražnikov, ki so mu grozili s takojšnjo smrtjo. Dominik jim je odgovoril, da bo za svojo vero rad daroval življenje. To je izgovoril s tolikšnim zaupanjem in stanovitnostjo, da so sovražniki osupnili, izpustili orožje iz rok in se razšli. Dominik pa se je zahvalil Bogu in nadaljeval svojo pot.
Dominiku se je kmalu pridružilo nekaj tovarišev. Poimenoval jih je bratje pridigarji. Poslal jih je v znamenita vseučiteljišča v Oxford, Pariz, Bologno in Madrid, da bi se kar najbolje pripravili za svojo službo. Kakor nekoč Jezusovi učenci so v majhnih skupinah hodili po mestih in vaseh, pridigali ljudem in svoje besede potrjevali z zgledom apostolskega življenja. Dominik je zanje pripravil pravila, ki jih je leta 1218 papež tudi potrdil. Tako je bil ustanovljen red pridigarjev. Dominik je umrl leta 1221 v Bologni.
Na slovenska tla so dominikanci prišli že leta 1230, in sicer na Ptuj. Kasneje so ustanovili svoje samostane še v Novem Kloštru pri Polzeli, pri Sv. Trojici v Halozah in v Kopru. Cesar Jožef II. je med leti 1782 in 1787 ukinil njihove samostane. Po sto petdesetih letih so se znova vrnili v Slovenijo, najprej v Žalec in nato v Petrovče. V dveh samostojnih redovnih skupnostih danes živijo trije slovenski dominikanci. Preko župnijske pastorale, podeljevanja zakramentov in osebnega stika z ljudmi nadaljujejo poslanstvo svetega Dominika. Delujejo na področju založništva in izdajajo revijo za teološka, filozofska, sociološka in kulturna vprašanja.

* * *

Pri svetem Dominiku Guzmanu lahko občudujemo angažiranost, s katero je hitel na proti krivovercem. V želji, da bi jih nagovoril, je spremenil svoje življenje, sprejel odpovedi, izbral uboštvo, uporabil vse svoje znanje in bil zanje pripravljen darovati tudi življenje. Usmiljenost torej ni v tem, da se zgolj pozabi na greh ali v tem, da se grešniku prizanese zaslužena kazen. Usmiljenje je lastnost Očeta, ki teče naproti svojemu izgubljenemu sinu, ga objame, opazi njegovo poškodovano telo in strgana oblačila ter mu z vsem, kar je in ima, želi povrniti izgubljeno dostojanstvo. Biti usmiljen pomeni dati samega sebe za rešitev bližnjega pred pogubljenjem. Prosimo Marijo, naj nam pomaga, da bomo vedno globlje dojemali Boga kot Usmiljenega Očeta in bo iz tega raslo naše usmiljenje.

NALOGA: Zmolite rožni venec Božjega usmiljenja s prošnjo, da bi zmogli v Bogu prepoznati Usmiljenega Očeta in biti sami usmiljeni.