Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

16 božič - Spopad med postavo in milostjo

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 23 hours 5 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Beseda se je učlovečila

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil. Jn 1,1-18

 


Spopad med postavo in milostjo

 

Današnji evangelij govori o dveh spopadih. Prvi spopad se zdi precej očiten, to je spopad med lučjo in temo. Na eni strani je božje kraljestvo ljubezni in miru, na drugi strani kraljestvo greha, zla in nasilja. Ta spopad nam je najbrž dokaj razumljiv. Temi se, vsaj načeloma, upiramo. Ne želimo si nasilja, izogibamo se laži ipd. V tem smislu bi lahko rekli, da smo na strani luči in smo tisti, ki sprejemamo veliko Luč, ki prihaja na svet. A evangelist Janez omenja še neko drugo nasprotje. Govori nam o duhu in mesu, ter nadaljuje:  Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. POSTAVA in MILOST! Lahko bi rekli, da med tema dvema ni spopada, saj ena beseda govori o Stari zavezi, druga pa o Novi. Jezus ni prišel, da bi rušil, ampak da bi dopolnil postavo. A če pogledamo globlje, je mogoče prav postava lahko razlog za nesprejemanje Luči, ki prihaja na svet.

 

Kaj se dogaja z nami? Ko stopimo k jaslicam, se v nas skoraj nujno prebudi otrok. Tako razpoloženi nimamo težav, da bi Jezusa sprejeli. A kaj ko to razpoloženje pogosto ne traja dolgo. V nas se hitro prebudi stari odrasli človek, ki se drži postave in ve predvsem, kaj je prav in kaj narobe. Ni več prostora za čustvovanje, izpred oči izgine tudi sočutje ... V tistih, ki smo mogoče med bolj 'gorečnimi' verniki, se prebudi gora moralne navlake - postava. Ali je v tem še prostor za Luč, ki prihaja ne svet?

 

Poglejmo, kako se je spopad med milostjo in postavo odvijal v Jezusovih dneh. Jožef in Marija sta bila zaročena. In ko je bila Marija še neporočena, je Jožef spoznal, da je noseča. Po postavi bi jo moral izpostaviti pred ljudmi in jo kamnati, pa se je odločil – ker je bil pravičen (po milosti, ne po postavi!), jo je hotel skrivaj odsloviti. V tem nastopi polnost milosti, ko se mu prikaže angel. Ker je bil poslušen milosti, ne postavi, jo je vzel k sebi. Kako bi lahko razumeli milost v tej zgodbi? Milost je poslušnost božjemu načrtu, je v izpolnjevanju božje volje, ki ni vezana na navidezni 'prav ali narobe'.

 

V drugem delu jaslic vidimo drugi spopad med milostjo in postavo. Spomnimo se, kako so se farizeji zgražali nad Jezusom, ker se je družil s cestninarji in grešniki. To je bilo proti postavi! Z nečistimi in pokvarjenimi se pošten človek, kaj šele vernik, ne sme družiti! In ko so mu to očitali, jim je Jezus povedal priliko o izgubljenem sinu. Jezus pravi, da se Bog bolj veseli grešnika, ki se vrne, kakor farizejskih starejših sinov, ki ne vidijo Očetove ljubezni in dobrote. Pa vendar so starejši sinovi po postavi čisti, mlajši pa se je umazal z grehom in uporništvom.

 

Tretji del jaslic predstavlja naslednji spopad, ki pa je Jezusa stal življenje. Farizeji in pismouki so križali Jezusa, ker se je delal božjega sina. Tega po postavi ne bi smel storiti! A postava nima zadnjega uvida v resnico. Da bi spoznali resnico, se je potrebno prepustiti milosti, Duhu, ki vodi človeka v svet božje volje. Postava, čeprav se zdi, da je trdna in nikoli ne zgreši cilja, pogosto služi le človeški volji in se sprevrže v samovoljo. Le v Duhu in po milost je mogoče videti Boga tudi v neuglajenem nastopu in preprosti govorici Nazarečana – Odrešenika.

 

Ko bomo stali pred jaslicami, ne pozabimo na to skrivnost. In ko bomo od njih odhajali, jo nesimo s seboj! Tisti, ki tega v Jezusovem času niso razumeli, so rekli: Mar ni to sin tesarja Jožefa in Marije! ali pa: Ta je s cestninarji in grešniki, ta ne more biti Odrešeni! ali pa: Če si božji sin, stopi s križa! Luč je prišla na svet, a le redki so jo sprejeli! Tudi danes prihaja. Odprimo se milosti, da bomo zmogli videti prek postave in po milosti srečati Boga!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 hours 10 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Spopad med postavo in milostjo… Jezus ni prišel, da bi rušil, ampak da bi dopolnil postavo. A če pogledamo globlje, je mogoče prav postava lahko razlog za nesprejemanje Luči, ki prihaja na svet.«

 

Vse, kar si na tem svetu postavimo za cilj, postane resna ovira za pot. Od cerkvenih struktur, zapovedi, norm in običajev, do čisto osebnih izbir in načrtov. Kadar je človek merilo tega, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je prav in kaj ne, kaj se spodobi in kaj ne, se vedno rojevajo totalitarizmi, ki morijo (D)duha in ubijajo (Ž)življenje – od tistih vsakdanjih, komaj opaznih (ko mora obveljati moj prav), pa vse do totalitarnih sistemov.

 

Od zadnjega pogovora pri duhovni obnovi mi zelo ostaja tvoja misel, Peter, da celo Jezus zase ni rekel, »Jaz sem cilj«, ampak je rekel, »Jaz sem pot«. Resnico je treba iskati in odkrivala se nam bo, če bomo skupaj na poti. Ko se ustavimo, ker mislimo, da smo jo že našli, se dejansko vedno bolj oddaljujemo od nje, ker je Resnica Pot. Mi smo se ustavili, Ona pa gre naprej. In tako se oddaljujemo tudi od Življenja. Zato postava mori, milost, ki prihaja po Kristusu in nas ne pusti stati na miru, pa oživlja.

 

Naj nas Luč, ki prihaja, odpira za milost, "da bomo zmogli videti prek postave in po milosti srečati Boga!"

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 weeks 3 days od tega
Pridružen: 10.01.2012

 Hvala za to pojasnilo razlike med postavo in milostjo. Nikoli nisem tega razumela na tak način.  Ko premišljujem o svojem življenju vidim, kako zelo sem zvezana s postavo in vsem, kar to prinese: presojati kaj je prav in kaj ne v svojem in v življenju bližnjega. Vmes se prikrade celo ideja o samoodrešitvi, če bom delala vse po postavi. Če bo vse prav, potem bom (od)rešena! Kot bi si mogla svoje življenje zagotoviti s svojo pridnostjo, ne po božji milosti!

Če se vendar premaknem korak naprej in skušam Boga povabiti v ta moralizem, si domišljam, da živim božji načrt. Življenje naenkrat postane veliko bolj nepredvidljivo, neobvladljivo, navidz imam manj oblasti nad svojim življenjem. In takrat se v meni zbudi stari človek, ki ga zagrabi panika, saj mu je vse to tuje in se mu zdi, povsem zaupati svoje življenje Njemu, le prevelika norost!

Takrat začnem zelo "pobožno" Boga prositi, naj mi vendar razodene, kakšen je Njegov načrt za moje življenje. Spoznavam pa, da v bistvu izsiljujem Boga, ker nočem sprejeti, da je pot po kateri hodim, del Njegovega načrta. Čeprav v globini čutim, da je tako prav, me je strah,saj se rušijo vsi jasni okviri postave, kjer točno vem, kaj je prav in kaj ne, kaj se spodobi in kaj ne... Ker je tako življenje vedno bolj tvegano, bi od mislosti najraje zbežala nazaj k postavi. Od tu naprej mi je jasno, zakaj dogaja tak spopad, dejansko med življenjem po milosti in smrtjo po postavi.

Jezus pa je prišel, da bi imeli življenje v izobilju!