Pot usmiljenja
Zakaj so se ljudje dajali krstiti Janezu Krstniku? Da bi priznali grehe, se jih pokesali in prejeli krst odpuščanja grehov. Zakaj pa se je dal krstiti Jezus? Zakaj Bog stopa v vrsto grešnikov? Kakšna norost! To je solidarnost, ki je več kot le norost, je pot božjega usmiljenja do človeka. Mogočni Bog se je sklonil na zemljo v podobi človeka. A mu to ni bilo dovolj. Dovolil si je sprejeti tudi človeško šibkost, ki jo lahko (pre)skuša sam hudič. Jezus sam je prenašal težo posta in doživljal skušnjavo, naj si skrajša post in si z božjo močjo iz kamnov naredil kruh.
Jezus sam je prenašal težo totalne neučinkovitosti, ko je trideset živel skrito življenje in najboljša leta prebil v mizarski delavnici krušnega očeta. A to še ni vse, ko je doživljal to neučinkovitost, je Oče dovolil, da se mu približa hudič in ga skuša, naj vendarle naredi senzacijo in se vrže s templja, angeli pa ga bodo nosili. In ko se je razlastil do konca, ko ni imel, kamor bi glavo naslonil, je prenašal težo skušnjave, da bi si to trpljenje vendarle nekako skrajšal. Hudič ima vedno še kako idejo. Ponudi mu, naj se mu le prikloni, pa bo naenkrat vse njegovo.
Jezusovo stopanje v vrsto grešnikov vsekakor ni le simbolično. Je neverjetna božja solidarnost z našo človeško revščino. Vse je nosil, kar mora nositi človek, le grešil ni. Še več, kot vsemogočen je nosil težo človeške revščine in skušnjav. Kako čudovito božje usmiljenje, kako globoko sočutje s človekom. Ko smo v letu božjega usmiljenja, prosimo Gospoda, da nam da milost globlje dojeti in začutiti njegovo usmiljenje. Da bi dojeli, kaj vse je storil za nas, da bi se nam približal.
Ko nam bo to bliže, ne bo težko stopiti v reko naših bližnjih. Ne da bi zato grešili, kakor morda grešijo oni, ampak da bi čutili vsaj težo skušnjav, kakor jo je čutil in nosil naš Gospod. Toliko je našega postavljanja nad druge. Bogu ni bilo težko priznati težo skušnjav. Lep zgled, priznajmo drugemu vsaj skušnjave, če že ne svojih grehov. Če se bomo zavedali svoje šibkosti, bomo lahko sočutni. Naj bo Jezusov krst spodbuda za naš sestop v reko naših bližnjih.
Zanimivo! Kot da bi papež Frančišek poslušal tvojo pridigo, Peter ;), je v svoji današnji povedal tole:
»Heli… z zlohotno plitvostjo žensko ožigosa zaradi njenega tihega šepetanja. Zanj je Ana le pijanka… Priznam, da do njega čutim določeno simpatijo, saj v sebi prepoznavam pomanjkljivosti, ki me Heliju približujejo in zaradi katerih ga dobro razumem. Kako enostavno nam je presojati ljudi, kako enostavno nam je ne vprašati se, kaj človek nosi v svojem srcu! Kadar v sebi nimamo sočutja, vedno mislimo slabo.«
Tu notri se tudi sama zelo najdem in zato še toliko bolj čutim, kako zelo sem potrebna Božjega usmiljenja.