Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

15 Jezusov krst

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 hours 56 min od tega
Pridružen: 10.01.2011
Jezusov krst
Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.
Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Lk 3,15-16.21-22

 

 

Pot usmiljenja

 

Zakaj so se ljudje dajali krstiti Janezu Krstniku? Da bi priznali grehe, se jih pokesali in prejeli krst odpuščanja grehov. Zakaj pa se je dal krstiti Jezus? Zakaj Bog stopa v vrsto grešnikov? Kakšna norost! To je solidarnost, ki je več kot le norost, je pot božjega usmiljenja do človeka. Mogočni Bog se je sklonil na zemljo v podobi človeka. A mu to ni bilo dovolj. Dovolil si je sprejeti tudi človeško šibkost, ki jo lahko (pre)skuša sam hudič. Jezus sam je prenašal težo posta in doživljal skušnjavo, naj si skrajša post in si z božjo močjo iz kamnov naredil kruh.

 

Jezus sam je prenašal težo totalne neučinkovitosti, ko je trideset živel skrito življenje in najboljša leta prebil v mizarski delavnici krušnega očeta. A to še ni vse, ko je doživljal to neučinkovitost, je Oče dovolil, da se mu približa hudič in ga skuša, naj vendarle naredi senzacijo in se vrže s templja, angeli pa ga bodo nosili. In ko se je razlastil do konca, ko ni imel, kamor bi glavo naslonil, je prenašal težo skušnjave, da bi si to trpljenje vendarle nekako skrajšal. Hudič ima vedno še kako idejo. Ponudi mu, naj se mu le prikloni, pa bo naenkrat vse njegovo.

 

Jezusovo stopanje v vrsto grešnikov vsekakor ni le simbolično. Je neverjetna božja solidarnost z našo človeško revščino. Vse je nosil, kar mora nositi človek, le grešil ni. Še več, kot vsemogočen je nosil težo človeške revščine in skušnjav. Kako čudovito božje usmiljenje, kako globoko sočutje s človekom. Ko smo v letu božjega usmiljenja, prosimo Gospoda, da nam da milost globlje dojeti in začutiti njegovo usmiljenje. Da bi dojeli, kaj vse je storil za nas, da bi se nam približal.

 

Ko nam bo to bliže, ne bo težko stopiti v reko naših bližnjih. Ne da bi zato grešili, kakor morda grešijo oni, ampak da bi čutili vsaj težo skušnjav, kakor jo je čutil in nosil naš Gospod. Toliko je našega postavljanja nad druge. Bogu ni bilo težko priznati težo skušnjav. Lep zgled, priznajmo drugemu vsaj skušnjave, če že ne svojih grehov. Če se bomo zavedali svoje šibkosti, bomo lahko sočutni. Naj bo Jezusov krst spodbuda za naš sestop v reko naših bližnjih.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 43 min 35 sec od tega
Pridružen: 13.01.2011

Zanimivo! Kot da bi papež Frančišek poslušal tvojo pridigo, Peter ;), je v svoji današnji povedal tole:

»Heli… z zlohotno plitvostjo žensko ožigosa zaradi njenega tihega šepetanja. Zanj je Ana le pijanka… Priznam, da do njega čutim določeno simpatijo, saj v sebi prepoznavam pomanjkljivosti, ki me Heliju približujejo in zaradi katerih ga dobro razumem. Kako enostavno nam je presojati ljudi, kako enostavno nam je ne vprašati se, kaj človek nosi v svojem srcu! Kadar v sebi nimamo sočutja, vedno mislimo slabo.«

 

 

Tu notri se tudi sama zelo najdem in zato še toliko bolj čutim, kako zelo sem potrebna Božjega usmiljenja.

Mateja_HCIsonca
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 day 9 hours od tega
Pridružen: 26.12.2014

Mislim, da je Bog dobro vedel, ne le, kje bo najlažje srečal človeka, ampak tudi, kje ga človek najbolj potrebuje.

Refren ene meni zelo ljube pesmi pravi:
"Čakam te, da prideš po me,
v brezno teme, med skale obupa.
Pridi v moje srce,
dolgo čakal si nanj,
odprto je sedaj, 
v bolečini umito."

Ko prepoznavam svoj greh, svojo bolečino, iskanja, boje, padce, malodušja, obupovanja ... ko vse to tudi čutim in se vsaj približno sprejmem v tem (ter dovolim Bogu, da v tem pride pome, me objame), niti najmanjšega razloga, da bi se postavljala nad drugega ... lahko le sočutno sprejmem in izrečem svoj: "Dobrodošel v klubu. Sva že dva (reveža na kupu)." In ob tem dam vedeti še nekaj: "Si v redu in te sprejmem tudi takšnega."

Ampak ja, predpogoj pa je, da sama sebe čutim in se sprejmem ... da ve, kje sem jaz sama in kdo sem. 
A žal mi mnogokrat ravno pri tem zmanjka ... stalno padam in se pobiram. 

 

 

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 2 days od tega
Pridružen: 13.01.2011

Oj,
nadaljujem z mislijo HCIsonca (kdo si vendar?!)...stalno padam in se pobiram...v množini, da stalno padamo in se pobiramo. Lepo se je pobirati skupaj.

Mogoče nam je Gospod naklonil padec s hišo na Potočnikovi zato, da skupaj vstanemo, strnemo svoje vrste in skupaj najdemo izhod, za vse dober.
Smo za to?