Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

10. obletnica Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 week 6 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ker smo v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote 27. septembra 2016 praznovali deseto obletnico obstoja, z vami delim nagovor ob tej priložnosti. Naj bo to kot izraz hvaležnosti vsem, ki so v okviru društva vsa ta leta s svojim delom, sodelovanjem, duhovno in materialno podporo ustvarjali tudi Mirenski Grad, da je danes lahko to kar je. Vam, ki boste mogoče zašli na to stran pa spodbuda za vztrajanje v dobrem.

 

 

Ob deseti obletnici Društva prostovoljcev VZD

 

Iskrena hvala vsem, ki ste se odzvali povabilu in prišli, da skupaj praznujemo 10. let sodelovanja. Deset let niti ni veliko, leta hitro tečejo in včasih se šele po dolgih letih, vprašamo, kaj pravzaprav mineva in kaj ostaja. Kar se zdi včasih nepremostljivo, pogosto kmalu tone v pozabo.

 

In kaj ostaja? Ostaja mi veselje in hvaležnost, da smo ta leta lahko delali skupaj. Vesel sem, da lahko govorimo o skupni poti, tako v društvu kot v sodelovanju z zunanjimi sodelavci, organizacijami in strukturami. Hvaležen sem vam, za sodelovanje in podporo. Še posebej me veseli, da različnosti v naših nazorih ali osebnih pogledih nikoli niso uničile odnosov in sodelovanja. Vesel sem, da smo lahko v društvu ves čas ostali to, kar smo, hkrati pa uspeli dati prostor drugemu, da je lahko to, kar je. Prav v tem vidim prvo pomembno sporočilo tega dogodka. V Društvu verjamemo, da je tudi v današnjem času in v tej družbi skupna pot mogoča. Mogoča je, če nas vodi resnično skupen interes, ki ga vsi nosimo najgloblje v sebi, tj. najti dom, biti sprejet in ljubljen. Hvala torej najprej, da skupaj gradimo dom za vse že 10.

 

Če naše društvo obstaja deset let, pa naše delo sega še dobrih deset let nazaj. Že pred 23 leti sem s prijatelji začel razmišljati, kako bi zastavili delo z brezdomci, kako bi jim omogočili vrnitev z ulice v urejeno življenje. Dobrih deset let iskanja je bilo kronanih s prvimi vidnimi znamenji, da se nekaj le premika. Z ulice, kjer smo delili hrano med brezdomci, smo se po zaslugi g. župnika Adama in sester uršulink preselili v prostore, kjer je počasi nastal Dnevni center za brezdomce, kot ga poznamo danes.

 

Če lahko ob pogledu na delovanje društva govorimo o kakšnem uspehu, se mi zdi pred tem še pomembneje govoriti o potrpljenju in zaupanju. Ni lahko vztrajati dobro desetletje brez pravih rezultatov. Zato pa se mi zdi dobro, da se ob takih obletnicah prav toliko kot vidnih rezultatov, veselimo vztrajanja v neuspehih, nasprotovanjih in navideznih porazih. Zato z vami rad delim veselje ob trdnem spoznanju, da Bog vodi naša prizadevanja za dobro. Bog, ki je zame konkreten v Jezusu Kristusu. Četudi drugi Boga ne priznava ali pa ga imenuje kako drugače, verjamem, da vodi vsako pot in nam vliva zaupanje, da je vztrajati mogoče in da se vztrajanje v dobrem tako ali drugače vedno izplača.

 

Na poti so z nami vedno tudi ljudje. Pri gradnji vsega v našem društvu bi rad izpostavil predvsem dvoje: Mlade, ki dajejo življenju življenje in preizkušeni, ki življenju dajejo realno podobo. Brez mladih, ki sem jih vsa leta srečeval in skušal srečati, bi ne bilo društva z današnjo podobo. V njih je preroški duh najbolj živ. Ko sem se pred 26 leti v Beogradu poslavljal od njih, so mi dali risbico Snupija z napisom:

Domu čovek nikad ne stigne,

ali gde se steknu prijateljske staze

tu ceo svet za časak izgleda kao zavičaj.

Prevod se glasi nekako takole:

Človek doma nikoli ne doseže,

a kjer se srečajo prijateljske poti,

tam se ves svet v trenutku zdi kakor dom.

Kot bi me želeli spomniti, da je od vsega, kar smo v enem letu skupaj preživeli, najpomembnejše, da smo v prijateljstvih gradili dom, dom, ki ga vsi iščemo. Ne da bi vedeli, so s tem napovedali mojo pot in pot društva. V iskanju odgovorov na vprašanje, kaj potrebujejo brezdomci na ulici, se je počasi v nas jasnilo, da je to dom. Pa ne v prvi vrsti streha nad glavo, ampak človek, ob katerem bodo opaženi, razumljeni, sprejeti in ljubljeni.

Kaj konkretno potrebujejo, smo najlažje odkrivali ob njih samih. In zanimivo, da je Bog vedno poslal kakega brezdomca, ki si je žele biti del naših prostovoljskih vrst. Takšni brezdomci so bili najboljši vir informacij in usmeritev, kaj na storimo, da bomo odgovorili na njihove potrebe.

 

Dolga leta brez posebnih premikov, ko se je oblikovala notranja podoba našega dela in društva, se je utrdilo med nami spoznanje, da je vedno najpomembnejši človek. Ne društvo, ne načela, ne nujnost opravljenega dela, ampak človek. Kako? Prostovoljec je najprej človek, ki ga moramo videti, šele potem je pomembno delo, ki naj bi ga opravil. Prav tako je z zaposlenimi. In naši uporabniki? Tudi oni so prvi, vsak kot posameznik, ne hrana, ne obleka, ne znanje, ampak najprej on sam. Nihče ni primoran delati nekaj, v kar ne more verjeti, v čemer ne more videti smisla ali svoje prihodnosti.

 

Česa se danes lahko še veselimo? Da nismo podlegli logiki koristi. Ko smo iskali sredstva za izvajanje naših programov, je bila na začetku pogosta skušnjava, da bi delali tisto, za kar je mogoče dobiti denar. Skušnjava, da bi prilagajali spoznanja o tem, kje so stiske in potrebe,  temu za kar se dobi denar. Če bi podlegli skušnjavi, bi izgubili sebe in hkrati ne bi odgovorili na stisko, ki smo jo prepoznali. Hvala Bogu tej skušnjavi nismo nasedli in smo pogosto začenjali brez sredstev, z golo vero, da bodo ta prišla, če smo se lotili res prave stvari.

 

Na koncu pa še pogled naprej. Želim si, da bi društvo uspelo ohraniti izvornega duha. Da bi vse vedno izhajalo kot pri prvih Konferencah, ki jih je ustanovil bl. Friderik Ozanam, iz želje po povezovanju ljudi, da bi skupaj odgovorili na stisko sodobnega sveta. Prepričan sem, da bo Društvo dobro delovalo, če bo uspelo:

-          združevati prvotnega duha in dinamizem sodobne nevladne organizacija,

-          duhovno moč Cerkve in pristno svobodo demokracije,

-          čudovito karizmo Sv. Vincencija Pavelskega in svežino papeža Frančiška.

Društvo ne bo izgubilo svoje moči, če bo ohranilo vero v neprecenljivo dostojanstvo človeka. Vedno bomo našli nove poti do človeka, če bomo ostali zvesti Resnici in če bomo iskali pravo življenje.

 

Še enkrat, hvala vsem, ki ste z nami na poti! Želim si, da bi bil dom, ki ga skupaj gradimo, vedno lepši in da bo v njem vedno dovolj prostora za vsakega.

 

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 11 weeks 2 days od tega
Pridružen: 25.02.2011

Naj Bog še naprej blagoslavlja vaše veliko  delo, vas vodi, tolaži, podpira.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 19 hours 58 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Se pridružujem Martinim dobrim željam in še enkrat izrekam iskrene čestitke ob 10. obletnici. Na praznovanju je bilo zelo lepo, prisrčno, domače, preprosto in hkrati slovesno. Včeraj sva se srečali z odvetnico Pavlo Sladič – Zemljak in je ponovno izrazila svoje priznanje in občudovanje ob vsej poti, ki jo je DPVZD prehodilo v teh 10. letih in ob sadovih vašega truda, ki so več kot očitni…

 

Z veseljem posredujem tudi tole povezavo:

 

 

http://katoliska-cerkev.si/10-obletnica-drustva-prostovoljcev-vincencijeve-zveze-dobrote-in-dnevnega-centra-za-brezdomce