Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

1. postna nedelja

4 odgovori [Zadnja objava]
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 14 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na to prvo postno nedeljo evangelij prikliče tematiko o skušnjavi, spreobrnjenju in o dobri novici. Tri tematike: skušnjava, spreobrnjenje in dobra novica.

Skušnjava

Evangelist Marko piše: 'Duh je odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je ostal štirideset dni in Satan ga je skušal' (Mr 1,12-13). Jezus gre v puščavo, da bi se pripravil na svoje poslanstvo na svetu. Ne potrebuje spreobrnjenja, vendar pa kot človek mora iti skozi to preizkušnjo, bodisi zase, da bi bil pokoren Očetovi volji, bodisi za nas, da bi nam dal milost za premagovanje skušnjav. Ta priprava je namreč boj proti duhu zla, proti Hudiču. Tudi za nas je postni čas, čas duhovne borbenosti, saj smo poklicani soočiti se s Hudičem z molitvijo, da bomo sposobni z Božjo pomočjo premagati ga v našem vsakdanjem življenju. Zlo je žal na delu tako v našem bivanju kot okoli nas tam, kjer se pokaže nasilje, zavračanje drugega, zaprtost, vojne, nepravičnosti. Vse to je Hudičevo delo.

Spreobrnjenje

Takoj po skušnjavah v puščavi je začel Jezus oznanjati evangelij, torej dobro novico, druga beseda, ki pa od človeka zahteva spreobrnjenje - tretja beseda, in vero. Takole naznanja: 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo', in zatem opominja: 'Spreobrnite se in verujte evangeliju!' (v. 15), verujte torej dobri novici, da je Božje kraljestvo blizu. V svojem življenju vedno potrebujemo spreobrnjenje, vse dni in Cerkev nas napotuje, da molimo za to. Ker dejansko nismo nikoli dovolj dobro usmerjeni proti Bogu, moramo zato nenehno usmerjati svoj razum ter svoje srce k Njemu. Da pa lahko to storimo, je potrebno zavrniti vse tisto, kar nas spelje s poti, torej lažne vrednote, ki nas prevarajo tako, da na sleparski način pritegnejo našo sebičnost. Nasprotno pa moramo zaupati Gospodu, njegovi dobroti ter njegovemu načrtu ljubezni za vsakega od nas. Postni čas je čas pokore, pa vendar ni žalosten! Na to moramo biti pozorni, ni žalosten čas, ni čas žalovanja. Je namreč veselo in resno prizadevanje, da slečemo svojo sebičnost, svojega starega človeka in se prenovimo z močjo milosti svojega krsta.

Dobra novica

Samo Bog nam lahko podari resnično srečo, zato je nekoristno zapravljati čas za njeno iskanje drugje, v bogastvu, v užitkih, v oblasti, v karieri… Božje kraljestvo je namreč uresničitev naših najglobljih in najpristnejših hrepenenj, saj je istočasno zveličanje človeka in slava Boga. Na to prvo postno nedeljo smo torej povabljeni pozorno prisluhniti in sprejeti Jezusov poziv, da se spreobrnemo in verujemo evangeliju. Spodbujeni smo začeti s prizadevanjem na poti proti veliki noči, da bomo vedno bolj sprejemali milost Boga, ki hoče spremeniti svet v kraljestvo pravičnosti, miru in bratstva.

Naj nam Sveta Marija pomaga živeti ta postni čas v zvestobi Božji Besedi in v nenehni molitvi, kakor je to v puščavi storil Jezus. Ni nemogoče! Gre za to, da preživljamo dneve v goreči želji po sprejemanju ljubezni, ki prihaja od Boga in hoče preoblikovati naše življenje in ves svet.« (Papež Frančišek pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 18.2.2018)


 

*********************


Po molitvi in blagoslovu

»Dragi bratje in sestre, čez en mesec, od 19. do 24. marca, bo prišlo v Rim okoli 300 mladih z vsega sveta na pripravljalno srečanje za oktobrsko sinodo. Močno pa si želim, da bi bili vsi mladi protagonisti te priprave. Zato se je bodo lahko udeležili preko on line, kjer so  jezikovne skupine, ki jih vodijo mladi moderatorji. Prispevek teh 'skupin na spletu' bo pridružen tistemu na srečanju v Rimu. Dragi mladi, informacije lahko najdete na spletni strani Tajništva škofovske sinode. Zahvaljujem se vam za vaš prispevek za skupno pot.

Na začetku postnega časa, ki je, kot sem rekel, čas spreobrnjenja in boj proti zlu, hočem še posebej pozdraviti zapornike: 'Dragi bratje in sestre, ki ste v zaporu. Vsakega od vas opogumljam, naj živi obdobje postnega časa kot priložnost za spravo in prenovo svojega življenja pod usmiljenim Gospodovim pogledom.'

Vse vas prosim, da se spomnite v molitvi tako mene kot sodelavce v rimski kuriji, saj bomo nocoj začeli teden duhovnih vaj.«


Papež Frančišek o skušnjavi, spreobrnjenju in o dobri novici


 

Papež semeniščnikom: Postati duhovniki ljudi in za ljudi, ne vladarji, ampak služabniki

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 14 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Papež Frančišek je sinoči s sodelavci iz kurije začel duhovne vaje.

Na tej povezavi je nekaj misli iz uvodne meditacije:


 

Začele so se duhovne vaje za papeža in rimsko kurijo. Uvodna meditacija: Vajenci upanja

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 14 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Nekaj misli iz današnje prve meditacije (več pa na povezavi spodaj):


Kdor je žejen, naj pride

Jezus prihaja naproti naši zgodbi takšni, kakršna je, v njeni nedopolnjenosti, praznini ali neuspehu, da bi nam rekel: »Kdor je žejen, naj pride; kdor želi, naj zastonj vzame vodo življenja.« Medtem ko nam iz čiste milosti pusti, da se odžejamo in na ta način odkrijemo brezpogojno ljubezen, ki jo pridržuje za nas, prepoznava, da smo še vedno nepopolni in v izgradnji. Naše stanje je tako pogosto osiromašeno, da ne bi znali s svojimi močmi pristopiti k dobremu, ki nas odžeja. Nikjer ga ne moremo kupiti, četudi bi hoteli, kajti lahko nam je samo dano.

Povabilo je bilo izrečeno. A Bog ve, koliko notranjih ovir nas zavira, koliko zapor nas ovira, koliko tokov nas upočasnjuje. Trošimo svoje zaloge za nekaj, kar ni hrana, in se izčrpavamo s stvarmi, ki nam ne dajo niti najmanjše vitalne zadostitve. Tako blizu smo izviru in gremo tako daleč, izgubljeni v krajih bolj kot v puščavi, v iskanju potoka, ki bi nas odžejal, pri tem pa se ne menimo za »Božji dar« (Jn 4,10). Kakor samarijanska ženska. Tam smo, a nismo popolnoma. Verujemo, a ne verujemo popolnoma. Na tak ali drugačen način zaključni stavek Razodetja odmeva v nas: »kdor je žejen«, »kdor želi«. Mi smo tile. In morda je najpomembnejše ravno v resnici sprejeti, kako zelo smo žejni in kako zelo si želimo…

Bolečina naše žeje

Ni enostavno priznati, da smo žejni. Žeja je namreč bolečina, ki jo po malem odkrivamo v sebi, znotraj svojih običajnih obrambnih pripovedi, aseptičnih ali idealiziranih. Gre za staro bolečino, ki jo – ne da bi vedeli kako – najdemo živo in menimo, da nas slabi.

V svetu in v nas samih obstaja nasilje, ki izvira iz žeje, iz strahu pred žejo, iz panike, da ne bi imeli zagotovljenih pogojev za preživetje. Obračamo se eni proti drugim, se prepiramo, čutimo se prevarane, želimo se vrniti v preteklost, hočemo najti grešnega kozla. Žeja razkriva agresivnost, ki nas preseneča, a – če smo iskreni – je že bila v nas. Seveda ni prijetno videti se v takšni podobi, a ta nam vsaj ponuja možnost, da postanemo bolj zavestni. Bolečina naše žeje je bolečina skrajne ranljivosti, kadar na nas pritiskajo naše omejitve. Žeja nam jemlje dih, izčrpava nas in nas oslabi. Pusti  nas oblegane in brez moči, da bi reagirali. Vodi nas do skrajne meje. Razume se, kako ni lahko izpostaviti se žeji…

»Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila,« pravi Gospod. Jezus ve, da navaden kozarec vode, ki ga damo ali prejmemo, ni neka banalna stvar. Je dejanje, ki vstopa v dialog z globokimi razsežnostmi bivanja, saj gre naproti tisti žeji, ki je navzoča v vsakem človeku in je žeja po odnosu, po sprejetosti in po ljubezni. V sebi nosimo veliko žej. Žeja je biografska dediščina, ki smo jo poklicani prepoznati in za katero moramo biti hvaležni. Položimo v Boga našo žejo.


 

Duhovne vaje: »Kdor je žejen, naj pride.«


Duhovne vaje, ponedeljek popoldne: Sprevidel sem, da sem žejen

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 14 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

Še en odlomek iz sredine meditacije, v branje pa priporočam vse:


Ženske nam odprejo evangelij

…Evangeljske ženske se najraje izražajo z dejanji. Njihova vera išče tolažbo v dotikanju (občutljivem, čustvenem, nebogljenem) in ne v abstrakciji. Prizadevajo si v predanosti skritega služenja, kjer je dobro drugega postavljeno na prvo mesto, in manj v skrbi za potegovanje za vodstveno mesto ali da bi bile vedno korak naprej. Luka poroča, da so enako kot dvanajsteri tudi žene bile z Jezusom: »Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žená, ki jih je ozdravil zlih duhov in bolezni: Marija, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem demonov, Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle iz svojega premoženja« (Lk, 8,1-3). Iz njegove usode so naredile svojo usodo. A besedilo dodaja nekaj, kar govori samo o njih: »Stregle so jim.« Po Jezusovi gramatiki ni plemenitejšega in ne bolj pobožnega glagola, kot je ravno ta: »streči«. Ženske poslušajo središčni Jezusov nauk. Iz njihovih ust namreč ne bomo slišali nobenega vprašanja ali komentarja. Po eni strani zato, ker v kulturnem okviru 1. stoletja nihče ni upošteval, kar so povedale ženske. Po drugi strani pa, ker so ženske predstavljale izredno evangeljski položaj.

Z ženskami pride tok realnosti, ki oblikuje vero. Ki na ta način ne ostane ujetnica racionalizma, mehanično živetega nauka, obreda. V njih je eksistencialna zgoščenost, okus po vsakdanjosti, ki odišavi vero. Prostor je vedno domač. Priložnost je obrok. Okolje je vedno okolje odnosov. Opravilo je vedno skrb. Vedno je občutljivost, ki ovija celoto življenja, tudi kadar je majhno in boleče.

Vrsta žeje

Zanimivo je, da so pri Luku med elementi, ki povezujejo različne ženske like, solze. Solze so presežek, ki izraža prenapolnjenost nečesa. Čustva, konflikti, veselje, osamljenost, rane. Pogosto nas premagajo naše solze. Zgodi se, da jočemo, ne da bi hoteli. A solze govorijo o tem, da se je Bog učlovečil v naših življenjih, v naših spodrsljajih, v naših srečanjih. V evangelijih joče tudi Jezus. In ko joče, sprejme in prevzame nase vse solze sveta. Evangeljske ženske dajo državljansko pravico solzam, s tem pa pokažejo, kako pomembno je to dejanje. Pojasnijo nam zakrament žeje…


 

Postne duhovne vaje, sreda dopoldne : Solze žensk iz evangelija


Duhovne vaje, sreda popoldne: Piti iz lastne žeje


Duhovne vaje: Pretirano usmiljenje rešuje življenje


Duhovne vaje, četrtek popoldne: Prisluhniti žeji periferij

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 hour 14 min od tega
Pridružen: 13.01.2011

In še nekaj misli iz zadnje meditacije:

Blagor, ki nas rešuje

Bog je žejen, da bi življenje njegovih ustvarjenih bitij bilo življenje blagrov. Bog ljubi življenje in od njega ne odstopa. Nasprotno, neprestano udejanja svojo ozdravljajočo moč, da bi ga prenovil. Bog odkupi življenje in ga postavi v središče kot najdragocenejše dobro. Jezus to pokaže v vsaki situaciji, ko gre proti zadnjim in sprejema obupane, prestopi hišni prag tistih brez upanja, teče do najbolj oddaljenih. Jezusova metoda je: najprej ljubiti, najprej prebuditi zaupanje. Nikomur ne ponudi pripravljene pogodbe. Zaheju na primer ne pravi: »Pripravljen sem priti v tvojo hišo, a samo če narediš to in to.« Stori ravno nasprotno. Jezus se sam povabi in pravi: »Danes moram priti v tvojo hišo.« In to zato, ker ponuja svojo ljubezen na brezpogojen način, da bi dal sunek, da bi se zid ločitve zrušil, da bi se logika krivde in konflikta zdrobila. A najprej je bilo pomembno vložiti v brezpogojno zaupanje. Ne bo nas rešilo neko pogajanje. Kar nas rešuje je presežek ljubezni, dar, ki gre čez vsako mero. To je blagor, ki nas rešuje. Ta osuplost ljubezni nas spodbudi, da ponovno začnemo. Ne neko soglasje, neka pogodba. Te stvari so v redu za posle, a moramo vedeti, da to ne reši osebe, ne postavi na noge grešnika, ne pomaga sina vrniti domov, ne razodeva neskončnega Božjega usmiljenja. Potrebna je bila takšna žeja, ki ji je uspelo iztrgati nas iz tistega izgnanstva, v katerem smo pristali s svojim življenjem.

Če ne bi mogli postaviti svojega življenja na izkušnjo brezpogojne ljubezni, bi nekje v nas ostal primanjkljaj. Temelj vsakega življenja, temelj, ki spodbuja življenje, da je in da tvega, temeljno zaupanje v kompleksno pustolovščino, kar je življenje, namreč požene iz začetnega in brezpogojnega 'da', ki so nam ga dali naši starši. Zavedanje, da nas Bog ljubi na podoben način in še bolj, nam omogoča, da zacvetimo. Tako sredi kamnov, kar smo mi, lahko zacveti neverjeten cvet; sredi izsušene puščave, ki jo imamo v sebi, začne teči reka; v trdno temno noč, ki nas oblega, lahko prodre luč. Kajti Bog ne neha govoriti vsakemu življenju, našemu življenju, da je ljubljeno in blagoslovljeno.

Raje poglejmo blagre

A kaj smo naredili iz evangelija blagrov? Kako smo jih oznanjali? Kako jih uresničujemo? Verjamemo v modrost, ki jo blagri izražajo? Kajti njihova logika je ista Jezusovi: »Iskati in rešiti, kar je izgubljeno« (glej Lk 19,10)…

Moja žeja je moj blagor

Nujno je ponovno odkriti blagor žeje. Najslabša stvar za vernika je, da je sit Boga. Rutina izrazov duhovnega življenja postane za nas zadostna porcija in tako postanemo konformisti, ničesar več si ne želimo. Pravimo si: že sem šel v svetišče, že sem šel v Jeruzalem, že sem molil, že sem daroval … In to nas odvezuje osnovnih dolžnosti do temeljnih srečanj z izjemnimi Božjimi presenečenji. Morda smo si ustvarili popačeno podobo o krščanskem življenju. Vernik ni nekdo, ki je sit Boga. Vernik je tisti, ki je žejen in lačen Boga. Izkušnja vere ni namenjena potešitvi žeje, ampak da jo poveča, da razširi našo željo po Bogu, da okrepi naše iskanje. Zelo nam je potrebno, da se spravimo s svojo žejo in si ponavljamo: »Moja žeja je moj blagor.«


 

Zadnja meditacija duhovnih vaj: Moja žeja je moj blagor. Najslabše je biti sit


Papež ob koncu duhovnih vaj: Hvala za poziv k odprtosti brez strahu